Samovrednotenje mladostnikov – pregled
1. Pomen občutka lastne vrednosti za zdrav razvoj otrok in mladostnikov
2. Raziskave o pomenu občutka lastne vrednosti
3. Kaj je občutek lastne vrednosti
4. Značilnosti pozitivnega občutka lastne vrednosti
5. Značilnosti pomanjkanja občutka lastne vrednosti
6. Pomen dejavnosti za spodbujanje občutka lastne vrednosti
7. Proces razvijanja občutka lastne vrednosti
8. Značilnosti posameznih dejavnikov in kako se odraža njihovo pomanjkanje
9. Uporaba didaktičnih gradiv za delo v razredu – štirje načini uporabe delovnih listov
10. Povezovanje dejavnosti pri obravnavanju posebnih potreb
3. Kaj je občutek lastne vrednosti
Izraz občutek lastne vrednosti se nanaša na oceno o sebi, ki jo posameznik sprejme in ohranja. Vključuje strinjanje ali nestrinjanje in stopnjo, do katere se posameznik čuti vrednega, sposobnega, pomembnega in učinkovitega. Razlikuje se od samopodobe, saj se slednja nanaša na predstavo o sebi, ki pogosto temelji na našem prepričanju o tem, kako nas vidijo drugi. Občutek lastne vrednosti je skupek čustev, ki jih ima posameznik o svojih različnih samopodobah.
Na splošno velja enak koncept za samovrednotenje, vendar ga številni strokovnjaki razlagajo na nekoliko drugačne načine. Brandon (1969) definira občutek lastne vrednosti kot integracijo samozaupanja in samospoštovanja, torej prepričanje, da je občutek lastne vrednosti vsota vseh občutkov, ki jih ima posameznik o sebi, vključno z občutkom samospoštovanja in samovrednotenja. Trdi tudi, da ti občutki temeljijo na prepričanju, da je posameznik vreden ljubezni in truda – kar pomeni, da so ljudje sposobni upravljati s svojim življenjem in z okoljem ter da lahko nekaj nudijo tudi drugim. Carothers in Gasten (1979) trdita, da je občutek lastne vrednosti to, kar posameznik misli in čuti o svoji samopodobi.
Clemes in Bean (1981) sta občutek lastne vrednosti izenačila z občutkom zadovoljstva, ki ga izkusi posameznik, ko zadovolji svoje potrebe. To se zgodi, ko ljudje zmorejo primerno upravljati s svojim okoljem in ko lahko zaradi svojih sposobnosti, vplivajo na dogodke na način, na katerega okolje, potrebno za uspeh, vpliva nanje. Coopersmith (1967) pravi, da je predstava o sebi nekaj posebnega, upira se spremembam in ostaja vseskozi nespremenjena.
William James (1890), eden od začetnikov psihologije o samovrednotenju, je opredelil štiri vidike osebnosti: telesnega, socialnega, spoznavnega in duhovnega, medtem ko je Adler (1969) osnoval svoj koncept na prizadevanju posameznika za superiornost, ki jo doseže z uresničevanjem ciljev. Menil je, da posamezniki vstopajo v svet podrejeni, nato pa si prizadevajo doseči superiornost. Osnovna motivacija vedenja je ciljno naravnana ali namenska in čeprav ni vedno zavestna, je namenjena prizadevanju za doseganje superiornosti ali vsaj zaščiti stopnje samovrednotenja, ki jo posameznik že ima. Občutek lastne vrednosti se torej neprestano razvija in predstavlja celoto vseh naših zaznav o sebi v kateremkoli trenutku.
Steffenhagen in Burns (1987) menita, da občutek lastne vrednosti deluje na treh ravneh: telesni, mentalni in metafizični. Kadar je ta občutek razvit, mora biti po njunem mnenju prisotnih osemnajst dejavnikov, ki vključujejo pogum, prožnost, vzpodbujanje, ustvarjalnost, prilagodljivost, zanimanje za druge, status in uspeh. Za naše namene bomo občutek lastne vrednosti opredelili kot stopnjo zadovoljstva s samim seboj, cenjenje svoje osebne vrednosti in svojih prizadevanj ter zaupanje v svoje sposobnosti. To ne pomeni niti domišljavosti niti samonagrajevanja na račun drugih. Občutka lastne vrednosti ni moč pridobiti pri tekmovanju z drugimi, prav tako pa tudi ne označuje uspešnosti ali neuspešnosti posameznika. Temelji predvsem na občutku lastne sposobnosti ali učinkovitosti pri soočanju s prihodnostjo, manj pa na zadovoljstvu zaradi dosežkov v preteklosti.
V mnogih literarnih delih zaznamo, da občutek lastne vrednosti vzpodbuja vse vidike življenja, saj omogoča večjo osebno ustvarjalnost in boljše medsebojne odnose. Posamezniki, ki pozitivno čutijo o sebi, laže definirajo svojo usmeritev in cilje, poznajo svoje sposobnosti in bolje prenesejo poraze. Temelj, iz katerega raste občutek lastne vrednosti, je prava mešanica sprejetosti, osebnih meja in samospoštovanja (Coopersmith, 1967; Glasser, 1965).
Majhni otroci si prizadevajo, da bi bili uspešni na tistih področjih, ki so najbolj pomembna njihovim staršem. Kadar starši cenijo šolske uspehe, je raven samovrednotenja njihovih otrok odvisna od ocen in šolskega uspeha. Če otroci ne uspejo izpolniti pričakovanj svojih strašev, dobijo občutek neustreznosti. V obdobju odraščanja postanejo vrednote vrstnikov pomembnejše od vrednot staršev. To je lahko povod za nesporazume, predvsem takrat, ko so vrednote staršev toge in v nasprotju z mladostniškimi. Otroku postane morda pomembneje biti priljubljen, privlačen ali spreten pri športu, kot pa imeti dobre ocene; istočasno pa s kajenjem, pitjem alkohola ali z izostajanjem iz šole pridobi priljubljenost v očeh sovrstnikov in se odtuji od staršev. Temelj občutka lastne vrednosti se tako spreminja od vrednot staršev do vrednot vrstnikov ter se končno ustali na osebnih, notranjih vrednotah, ki jih je posameznik sprejel. Mladostnik je velikokrat ujet med nasprotujočimi si vrednotami vrstnikov in staršev, razen če jih je mogoče uskladiti. Zato v tem starostnem obdobju prihaja do protislovnega vedenja, ki je v določenem trenutku lahko odgovorno in v naslednjem neodgovorno. O nestabilnosti občutka lastne vrednosti v puberteti pa je bilo že veliko napisanega.
Dejstvo je, da uspeh pri učenju nima velikega vpliva na občutek lastne vrednosti pri tistih otrocih, ki jih predvsem skrbi, če jih vrstniki sprejemajo in priznavajo. Raven občutka lastne vrednosti se torej neprestano razvija in spreminja glede na odločitve, ki jih sprejemamo, glede na naša dejanja in na pomen, ki ga pripisujemo našim različnim samopodobam. Občutek lastne vrednosti je zapleten tudi zaradi množice pojmovanj, ki jih ima posameznik o samem sebi. Občutki, ki jih imajo mladostniki o sebi so odvisni od povratnih informacij, ki jih dobijo od drugih in od samopodob, ki so v določenem obdobju zanje najpomembnejše.
Če povzamemo: občutek lastne vrednosti je zelo pomemben dejavnik pri vseh odločitvah, ki jih sprejmemo. Če je pri določenem predmetu učenec samozavesten, bo odprt in pripravljen sprejeti nove izzive ter bo z vsem srcem pristopil k učnemu procesu. Kadar pa otroku primanjkuje občutka lastne vrednosti, se čuti ogroženega in vidi le malo možnosti za uspeh, se bo verjetno poskušal izogniti izzivom, našel bo načine, da bi izostajal od pouka, pri opravljanju nalog se bo zanašal na druge in se bo le minimalno trudil.
4. Značilnosti pozitivnega občutka lastne vrednosti
Otroci, ki so zadovoljni sami s seboj, so nagnjeni k drugačnemu vedenju kot tisti, ki jim primanjkuje občutka lastne vrednosti. Otroci z razvitejšim občutkom lastne vrednosti vidijo sebe stvarneje, znajo opredeliti svoje sposobnosti in prepoznati svoje omejitve. Njihova ocena lastnih sposobnosti temelji na nenehnih povratnih informacijah in ne na popačenih predstavah o tem, kar bi si želeli verjeti. Sposobni so samoopazovanja ter dojemanja svojih misli in čustev, prav tako pa so občutljivi tudi do svoje okolice in pazijo na svoj odnos do nje. Sposobni so jasno razmišljati brez sanjarjenja, obsojanja sebe ali samoponiževanja. Poleg tega imajo jasno življenjsko usmeritev in občutek za vrednote, ki usmerjajo njihova dejanja. Na tej osnovi ocenjujejo svoje uspehe in neuspehe. Njihove vrednote se v glavnem skladajo z vrednotami družine, cerkve ali vrstnikov. Kadar so si vrednote teh skupin v nasprotju, najdejo način, da jih razvrstijo po pomembnosti ali da racionalizirajo njihovo skladnost. Kadar posamezniki nimajo jasne življenjske usmeritve ali vrednot, postanejo zbegani in nimajo jasnega občutka lastne vrednosti. Ker večina mladostnikov dvomi v vrednote svojih staršev in preverja njihovo veljavnost, je običajno, da se njihov občutek lastne vrednosti iz dneva v dan spreminja.
Posamezniki, ki imajo razvit občutek lastne vrednosti, se čutijo varni v svojem okolju in vedo, kako ravnati v določeni situaciji glede na pričakovanja okolice. Očitno razumejo svoje mesto v svetu in znajo vzpostavljati odnose s svojo okolico. Zaradi te gotovosti jih spremembe ali nove situacije ne ogrozijo zlahka. Druge ljudi sprejemajo in razumejo njihova čustva, zaradi svoje iskrene želje, da bi jih bolje spoznali. Zato imajo običajno velik krog prijateljev. Dobro se počutijo v skupinskem delu ter imajo občutek pripadnosti in povezanosti z drugimi. Močno se poistovetijo s skupinami, v katerih sodelujejo ter se čutijo sprejeti in podprti, pa naj gre za ekipo, razred, šolo, klub, cerkev ali socialno skupino.
Ljudje z razvitim občutkom lastne vrednosti se ne bojijo tvegati in se samozavestno soočajo z izzivi, saj zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Imajo zdrav odnos do neuspehov in se trudijo, da bi se iz svojih napak nekaj naučili. Pogosto uživajo pri odkrivanju neznanega in širjenju svojih meja. Ker čutijo, da obvladujejo svoje življenje, prevzemajo odgovornost za svoje ravnanje; zavedajo se svoje vloge pri doseganju uspehov, zato so ponosni nase. Običajno se vedejo v skladu s sprejetimi družbenimi normami. Vendar pa so lahko naporni za učitelje, saj imajo trdna stališča, ki jih samozavestno izražajo. Nagnjeni so k izzivanju avtoritet, saj zahtevajo dokaze in pojasnila za predstavljena stališča. Čeprav niso kljubovalni, niso pripravljeni pasivno prevzeti tujih zaključkov.
Ne bojijo se prevzeti iniciativo in preiti k dejanjem. Motivira jih želja, da bi nekaj postali ali dosegli. Vedno si postavijo natančno določene cilje. V šoli vedo, koliko znanja in katere spretnosti imajo, in kakšne ocene lahko pričakujejo. Pogosto so njihova pričakovanja visoka in trudijo se biti najboljši. Zaradi želje po uspehu in prepričanja v lastne sposobnosti, so pripravljeni vztrajati tudi, če se soočijo s težavami ali z ovirami.
5. Značilnosti pomanjkanja občutka lastne vrednosti
Ljudi, s pomanjkanjem občutka lastne vrednosti, bolj skrbi ohranjanje samospoštovanja kot pa to, da bi dosegli uspeh, zato so manj pripravljeni tvegati. Običajno si nadenejo masko, ki naj bi drugim preprečila spoznati, kdo so v resnici.
Učenci, ki jim primanjkuje občutka lastne vrednosti, se čutijo bolj nadzorovani ali manipulirani s strani drugih, zato so nezaupljivi in zamerljivi. Običajno igrajo vlogo žrtve v prepričanju, da so se svet in okoliščine zarotili proti njim. Uspeh povezujejo s srečo, in se v nasprotnem primeru počutijo nemočni, da bi karkoli spremenili. Ti otroci reagirajo defenzivno, da bi se izognili soočenju z zahtevami drugih. Obrambni mehanizmi lahko vključujejo tudi naslednje:
- uporništvo, odpor, maščevanje
- izpodbijanje učiteljeve avtoritete
- laganje, goljufanje in prepisovanje
- zvračanje krivde na druge
- zavračanje odgovornosti za svoja dejanja
- zatiranje ali ustrahovanje drugih
- zapiranje vase, sanjarjenje ali vdanost v usodo
- zanikanje problemov in zavračanje ponujene pomoči
- vključevanje v načine pozabe, vključno z izostajanjem iz šole in
- zasvojenostjo z drogami ali alkoholom
Zaradi takšnega vedenja je delo s temi učenci najbolj težavno. Nagnjeni so k odlašanju, izmišljevanju izgovorov ali zvračanju krivde za lastne neuspehe, na druge. Ker so nesposobni, da bi se soočili z zahtevami okolice, skrivajo svoje občutke za masko zdolgočasenosti in brezbrižnosti.
Učenci s slabim občutkom lastne vrednosti pri učnih urah pogosto ne pridobijo veliko. Čeprav se bojijo neuspeha, se le malokdaj potrudijo, da bi bili uspešnejši. To verjetno izvira iz nezavednega prepričanja, da njihov trud ne bo obrodil sadov. Tudi če jim predlagamo rešitve ali pokažemo na napake, jim njihov obrambni odnos preprečuje, da bi karkoli pridobili od naših nasvetov.
Morda se sprašujemo, zakaj nekateri učenci neprestano igrajo vlogo neuspešnežev ter se znova in znova znajdejo v težavah. Verjetno so se ujeli v samopodobo neuspešneža, ki ni sposoben izpolniti svojih in tujih pričakovanj. Njihova pričakovanja so pogosto popolnoma nestvarna, zato se počutijo nevredni in neprimerni ter menijo, da jih drugi ne marajo. Dodaten napor in vlaganje truda sta zanje preveč tvegana, saj bi jim utegnila dokazati njihovo nesposobnost ali nevrednost. Pomanjkanje truda tako postane učiteljem in staršem vir kritik, ki se odražajo v grožnjah in pritisku, da bi se spremenili. Otroku se s tem občutek nevrednosti potrdi in postane še manj motiviran za doseganje uspeha.
Vse, kar si ti učenci zares želijo, pa je verjetno le pridobiti ljubezen, priznanje in spoštovanje drugih, čeprav sta njihov videz in ravnanje odbijajoča in neizbežno vodita k neuspehu. To pa znova potrdi njihove občutke neprimernosti. Šola jim sčasoma postane osebna grožnja in njihovo obrambno vedenje se še bolj poglobi. Zato mnogi otroci zapustijo šolo, se zatekajo h drogam in alkoholu ali izberejo družbo, ki se obnaša podobno kot oni sami.
6. Pomen dejavnosti za spodbujanje občutka lastne vrednosti
Učitelji imajo velik vpliv na svoje učence, kar je odločilnega pomena za odnos, ki ga otroci razvijejo do samih sebe. Večina se nas lahko spomni, da so nekateri učitelji na nas delovali vzpodbudno, medtem ko so nam drugi, namerno ali nenamerno, dajali občutek, da smo neprimerni, slabi ali manjvredni. Še dolgo potem, ko smo odrasli, nas lahko spremlja občutek, da smo nesposobni za matematiko, slovnico, glasbo ali umetnost, odvisno od sporočil, ki smo jih dobili od učitelja pred mnogimi leti. Po drugi strani pa so nekateri učitelji sposobni otroke motivirati za doseganje ciljev in uresničevanje sanj, za katere niso verjeli, da jih lahko dosežejo.
Program Razvijanje pozitivnega samovrednotenja BASE* je pripravljen z namenom olajšati proces razvijanja občutka lastne vrednosti s tem, da ga opredeli za zavestni cilj. Kajti tudi učiteljem z najboljšimi nameni lahko zaradi pomanjkanja gradiv, s katerim bi sistematično delali z otroki, spodleti pri vzpodbujanju njihovega občutka lastne vrednosti. S primernimi gradivi pa bi lahko dosegli velike spremembe v delovanju mladostnikov.
Namen tega programa je zagotoviti mentorjem tehnike in gradiva, s katerimi lahko mladostnikom pomagajo razvijati pozitiven odnos do samih sebe. Dokazano je, da delo po tem programu pozitivno vpliva na učence, prav tako pa tudi na splošno šolsko vzdušje. Šole, ki so program izvajale, so bile nagrajene z zmanjšanjem števila izključitev, disciplinskih problemov in izstopov iz šole; prisotnost učencev pri pouku se je povečala in raven motiviranosti dvignila.
Več o tem v gradivih programa BASE*
